Ivo Josipović |
|---|
 |
|
Josipović Ivo
Datum:
22.10.2010
Slika autor/izvor:
|
|
Objavljeno na:
|
|
Objavi na:
|
|
|
Ivo Josipović, socialdemokrat, 53 let, po starših Dalmatinec. Verjetno se tudi zato odloči, da nam na klavir v nekdanji Titovi rezidenci na zagrebškem Pantovčaku zaigra Moj galebe. Je zmeren politik, kar na Hrvaškem ni ravno zagotovilo za uspeh na volitvah. Nekateri mu očitajo politiko ugajanja vsem, ki pa mu prinaša priljubljenost, primerljivo s Tuđmanovo v začetku devetdesetih let. Prišla je jesen, odnosi med Slovenijo in Hrvaško pa so še vedno topli. Kakšno je vaše mnenje?
Po mojih informacijah bi se lahko zapletlo z izmenjavo diplomatskih not. Tu delo še ni končano.
Res je. Ne glede na to, koliko smo napredovali v razvoju naših odnosov, vedno poudarjam, da smo nasledili veliko težav iz preteklosti, ki jih moramo rešiti. Moramo vzdrževati to toplo temperaturo. Za to bodo potrebni medsebojno spoštovanje, razumevanje interesov druge strani in pripravljenost na kompromis. Kje vidite težavo vi? Morali se bomo sprijazniti s takšno ali drugačno rešitvijo glede meje. To je lahko zelo občutljivo vprašanje. Tu je še vprašanje varčevalcev Ljubljanske banke, ki prav tako lahko pogreva čustva. Oprostite, sprašujem o izmenjavi diplomatskih not. Na kaj mislite? Na to, da morata državi izmenjati diplomatske note o ratifikaciji arbitražnega sporazuma, kar je zadnji pogoj za začetke arbitražnega postopka. Težava je v besedilu not. Nisem takoj razumel vprašanja. Tudi ta uskladitev se bo zgodila. Menim, da je to tehnično vprašanje. Obe strani morata biti zadovoljni z besedilom, da ga ne bi razumeli tako, kot da prejudicira mejo. Mislim, da je to zadeva, ki jo bodo profesionalni diplomati rešili brez težav. V hrvaški javnosti berem kritike na račun ponedeljkovega dogovora o Ljubljanski banki, češ da je Hrvaška popustila. Za ta dogovor sem izvedel posredno. Ne poznam podrobnosti, čakam na natančnejša pojasnila vlade. Mogoče imamo opraviti s previdnostjo, ker so pričakovanja javnosti velika. Hrvaški državljani imajo pravico priti do svoje lastnine, do svojega denarja. Imajo občutek, da se je Ljubljanska banka poskušala izogniti svoji obveznosti do varčevalcev ne glede na to, ali so hrvaški državljani ali pa državljani kakšne druge države, ki so imeli prihranke v poslovalnici LB v Zagrebu. Bomo videli. To je zadeva, o kateri se je treba trezno pogovarjati. Želim si, da bi bil končni rezultat to, da varčevalci dobijo svoj denar nazaj.
Torej podpirate rezultate teh pogajanj? Rad bi natančno preveril, kaj so se dogovorili. Če gre za to, da pridemo do omenjenega cilja, potem seveda da. Videti je treba, kakšen dogovor je bil sprejet. Kakšno energijo ste vzpostavili s predsednikom Türkom? Odlično. Midva sva si v marsičem podobna. Prihajava iz visokošolskih krogov, oba sva profesorja, predsednik Türk ima sicer, drugače kot jaz, veliko izkušenj v mednarodnih odnosih, delal je v Združenih narodih. Imava podobno logiko razmišljanja, značilno za ljudi, ki prihajajo z univerze. Menim, da so najini odnosi tudi zato zelo dobri. Pred meseci ste bili v Trstu na spravnem srečanju predsednikov Slovenije, Hrvaške in Italije. Kakšne vtise ste odnesli s tega srečanja To je bil lep dogodek. Spominjali smo se več pomembnih stvari. Trpljenja in požiga Narodnega doma, ki pa ni bil samo slovenski, tja so zahajali tudi Hrvati in drugi slovanski narodi. Tako smo opozorili na zlo fašizma, ki je pripeljalo do požiga doma. Na drugi strani smo izkazali spoštovanje Italijanom, ki so odšli iz slovenskega in hrvaškega dela Istre. To so ljudje, ki so ostali brez svojih domov. Pojavile so se pripombe, zakaj to počnemo, ker je na spominski plošči napisano večje število Italijanov, kot jih je bilo v resnici. Mislim, da štetje človeških usod ni primerno. Vsaka usoda je težka, treba se je pokloniti žrtvam in mislim, da nismo več v časih, ko bi morali zaradi tega vprašanja trmasto vztrajati. S srečanja smo poslali sporočilo miru, prijateljstva, ljubezni. Velika večina ljudi je to razumela. Veliko ljudi, razpoloženje in topla dobrodošlica vsem trem predsednikom so jasno pokazali, da je ta dogodek uspel. Želim bi, da bi nekaj podobnega organizirali letos tudi na Hrvaškem, morda v puljski Areni.
Ste tretji hrvaški predsednik, precej se razlikujete od prejšnjih predsednikov Franja Tuđmana in Stipeta Mesića. Ali se imate za očeta naroda? Ne. Sem državni uslužbenec visokega ranga, po hierarhiji najvišjega, čigar naloga je služiti narodu in opravljati naloge, ki so trenutno na dnevnem redu. Velikokrat je težava, da za vse, kar je treba narediti, po ustavi nimam pristojnosti. Ob dobrem sodelovanju z vlado je tudi ta težava manjša. Kaj menite o ravni odnosov med Hrvaško in Srbijo? Zdi se, da je pragmatizem prevladal nad čustvi. Tako na srbski kot tudi na naši strani lahko govorimo o dozi pragmatizma. Veliko pa je tudi iskrene želje, da odnose uredimo. Predsednika Borisa Tadića imam za zelo resnega partnerja v tem procesu sprave in ustvarjanju evropske perspektive jugovzhoda Evrope. V odnosih s Srbijo so še vedno prisotna čustva zaradi dejstva, da je bila Hrvaška napadena, da se je branila in da smo bili priča zločinom, na eni in drugi strani. Na simbolični ravni je pomembno priznanje Hrvaški, da je vodila pravično, obrambno vojno. Pri tem ne smemo izpustiti dejstva, da so posamezniki odgovorni za vojne zločine. Po drugi strani moramo reševati številne težave posameznikov, kot so pogrešani, begunci, razpolaganje z njihovo lastnino. Potrebujemo veliko razumevanja, zaupanja in dobre volje za rešitve, ki ne bodo ustvarjale odpora v obeh državah in ki bodo pravične, sprejemljive in bodo omogočile dolgoročno sodelovanje.
Prepričan sem, da bodo od trenutka, ko bodo vse te države v EU, napetosti bistveno manjše. Življenje se bo popolnoma normaliziralo, ljudje se bodo družili, delali, trgovali, se učili, peli, skupaj igrali nogomet na način, ki po eni strani uveljavlja vsako državo posebej, hkrati pa promovira sodelovanje. Kako gledate na nevladno pobudo, imenovano Rekom, katere cilj je ustanovitev neodvisne meddržavne komisije na območju nekdanje Jugoslavije, ki bi predvsem s stališča žrtev ugotavljala množične kršitve človekovih pravic in evidentirala vojne zločine? Vi ste to pobudo podprli, kakšno vlogo bi lahko pri tem odigrala Slovenija? Pobuda ima moralno vrednost, je zaželena in dobrodošla. Med vojnami je veliko ljudi izginilo ali pa so bili ubiti. Zgodili so se strašni zločini, le manjši del odgovornih je bil kaznovan. Na žalost sta naši civilizacija in kultura osredotočeni na storilce, ne pa na žrtve. Tu vidim največjo vrednost te pobude. Da se torej osredotoči na žrtve, na njihov status, potrebe, čustvovanje. Po drugi strani bi bilo treba pobudo "obrusiti", ker imajo države svoj pravosodni in policijski sistem. Ni sprejemljivo, da bi nevladne organizacije prevzele te funkcije. Pobudo bo treba dopolniti, ker si težko predstavljam, da bi lahko imela komisija pooblastila, ko gre za privedbo ljudi in za njihova pričanja. Slovenije se je vojna dotaknila, ni pa je udarila tako kot Bosno, Hrvaško in posredno tudi Srbijo. Manj je vpletena v tragične dogodke iz devetdesetih let, čeprav so tudi v Sloveniji ljudje čutili posledice vojn. S stališča žrtev bi si nekateri dogodki zaslužili, da bi se jih spomnimo. Slovenija ima po drugi strani veliko izvrstnih pravnikov in aktivistov za človekove pravice, ki bi se gotovo radi vključili v to pobudo.
V Sloveniji je bilo denimo veliko Hrvatov, ki so bili izbrisani. Gotovo, čeprav mislim, da je Rekom bolj osredotočen na klasične zločine, manj pa na statusna vprašanja. Morda se bo ukvarjal tudi s tem, če se bo, bo tu nekaj dela. Nekateri krogi na Hrvaškem vas kritizirajo, da vodite politiko, s katero se nočete nikomur zameriti. Mislim, da nekateri ljudje ne razumejo, da predsednik republike po ustavi ni navijač. Na strankarski sceni ne more biti uvrščen na nobeno stran. Imam svoje mnenje. Navijanje za eno ali drugo opcijo, levo ali desno, bi presegalo okvir, v katerem deluje predsednik republike. Državljani razumejo, zakaj imam takšen pristop. O tem govori tudi podpora državljanov v javnomnenjskih raziskavah, ki je zelo visoka. Ta tip politike, umirjen, na Hrvaškem doslej ni vžgal. Tokrat je bilo očitno drugače, ne glede na to, da bi zdaj nekateri, predvsem mediji, želeli, da se opredeljujem do posameznih vprašanj. To ni naloga predsednika. Njegova naloga je, da zagotovi stabilnost države, da demokratični procesi tečejo, da spodbuja upanje, optimizem in vleče državo naprej. Za to si zelo prizadevam. Če bi tudi s kakšno manjšo gesto podpiral eno stranko, ne druge, bi me to oviralo pri doseganju omenjenega cilja. Mogoče pa bi kdo od predsednika pričakoval jasnejša stališča.
Mislim, da so moja stališča jasna. Vedno pa pazim, da niso strankarsko obarvana. Tako zelo pogosto kritiziram gospodarsko politiko, pazim pa, da tega ne izrečem v kontekstu strankarskih bojev. V hrvaških medijih sem prebral vašo izjavo, da ste najprej navijali za Hajduk, nato za Dinamo, zdaj pa za reprezentanco. Ne, za Dinamo nisem navijal. Zdaj navijam za reprezentanco. Kot otrok sem spremljal Hajduk. Moji starši so Dalmatinci, vendar moram priznati, da me nogomet ne zanima več toliko. Predvsem zato, ker liga ni kakovostna. Poleg tega se je pri nas v nogometu dogajalo marsikaj, kar je eden od razlogov za to, da ga ljudje ne spremljajo več toliko kot nekoč. Naši štadioni so večinoma prazni. Za koga navijate, ko igrata Slovenija in Srbija? Za boljšega. Ko je bilo svetovno prvenstvo v nogometu, sem rekel, da bi v finalu rad videl igrati Slovenijo in Srbijo. Kaj vam pomeni glasba oziroma klavir? Glasba mi veliko pomeni. Sem profesionalni glasbenik, končal sem študij kompozicije. V teh dneh bo v Ljubljani izvedba ene od mojih kompozicij, ki se je žal ne bom mogel udeležiti. Glasba je del mojega življenja, a se zaradi pomanjkanja časa z njo ne morem ukvarjati drugače, kot da jo občasno poslušam. |
|||
